Predstavitev članov
VASJA LEBAN
Eu turpis egestas pretium aenean pharetra magna ac placerat vestibulum lorem iVasja Leban, F1 FZS, rojen leta 1972 v Šempetru pri Gorici. Po opravljenem šolanju ter pridobitvi poklica se zaposli v novogoriškem podjetju, ki proizvaja prehrambeno opremo. S fotografijo se prične amatersko ukvarjati leta 1999, resneje pa leta 2003, ko postane član FK Nova Gorica. Tam kot novinec prisluhne mojstrom fotografije. Velika vnema in strast do fotografije ga vzpodbudi, da tudi sam prične sodelovati na domačih ter tujih tekmovanjih. S koristnimi nasveti ter veliko samo iniciative mu kmalu uspe pridobiti 42 nagrad in priznanj. Pripravil je osem samostojnih razstav in sodeloval na več kot petnajstih skupinskih razstavah doma, bližnji Gorici (IT) in Zagrebu. Nesebično po svojih zmožnostih deli nasvete manj izkušenim članom kluba. Fotografira raznolike teme in uporablja različne tehnike fotografiranja, dodatno znanje pa črpa iz člankov na internetnih straneh in literature. Fotografira z fotoaparati znamke Nikon. Živi v zaselku Gorenje Visoko pod Vitovljami v Vipavski dolini.Zaradi zaupanja starejše in mlajše generacije goriških fotografov mu je v letih od 2009 pa do 2016 zaupano vodstvo FK Nova Gorica.psum doler sit a met.
JURE KUŠTRIN
Jure Kuštrin, KMF FZS, rojen leta 1979, se je pričel ukvarjati s fotografijo že pri 15. letih. Leta 1995 se je včlanil v FK Nova Gorica, kateremu je predsedoval v letu 1999. Sodeloval je na 47. natečajih in prejel 24 nagrad in priznanj. Mentorja sta mu bila mojster fotografije g. Rafael Podobnik in samostojni ustvarjalec na področju kulture g. Herman Pivk. V fotografiji je perfekcionist, njegova fotografska dela pa odražajo velik talent, ki se kaže v njegovem pristopu do ustvarjalnosti. S prefinjenim občutkom izbira motive in zna iz fotografije izvleči maksimum, čeprav mu včasih pogoji niso naklonjeni. V fotografiji uporablja premišljene zorne kote in kompozicijske reze ter ima posluh za svetlobno igro in razmerje med osrednjim motivom ter okoljem. Digitalne temnice se dotakne minimalno, tako da ohrani vzdušje, ki je v tistem trenutku vladalo. Njegove vrline so prijaznost, natančnost, pozitiven pristop in pripravljenost deliti svoje široko fotografsko znanje z manj izkušenimi klubskimi kolegi.
BORIS GODNIČ
Boris Godnič, MF FZS, AFIAP se je srečal s prvim fotoaparatom srečal že v osnovni šoli. Resneje se je s fotografijo začel ukvarjati leta 1999. Prve strokovne fotografske nasvete in namige je dobival predvsem preko tuje fotografske literature (ameriške, angleške, italijanske), kasneje se je pridružil fotografom v fotografskih klubih. Trenutno je član foto kluba Nova Gorica, kjer se srečuje z uspešnimi fotografi in z njimi izmenjuje fotografske izkušnje in nasvete. Do sedaj je razstavljal na več kot 200 skupnih razstavah v Sloveniji in v petnajstih državah po svetu. Imel je 6 samostojnih fotografskih razstav, za dosežene fotografske uspehe je doma in v tujini prejel že več kot 60 nagrad in priznanj. V tej naši veliki fotografski družini ima izrazni fotograf Boris Godnič že uveljavljen staž. Tematika Borisovih del je nadpovprečno pestra. Kot večini umetnikov pa mu je najbližja in naj ljubša ravno narava, ki jo doživlja v vsej njeni veličini. V fotografiji ujame za nas drobne reči, drobne trenutke velikih dejanj. Skozi objektiv skuša ujeti vse tisto, česar sodobni človek v hitečem vsakdanjiku ne vidi, ne zasluti in zato tudi ne zna ceniti.
IVAN MAFFI
Ivan Maffi, MF FZS/EFIAP je rojen 28.8.1955 v Novi Gorici. S fotografijo se je prvič srečal ob obiskovanju foto krožka v osnovni šoli, pod mentorstvom Milenka Pegana. Zanimanje za fotografijo je nato za dolgo časa zamrlo, dokler ni leta 1997 za službene potrebe kupil digitalni fotoaparat. Kot ekonomistu, se mu je porodila misel, da je uporaba dragega fotoaparata samo za službene namene negospodarna in začel ga je uporabljati tudi na potovanjih. Digitalna tehnika zapisa in obdelave, ki je bila še noviteta v fotografiji, je še dodatno motivirala zanimanje za njegovo aktivnost. Sprva dokumentarno fotografiranje »žene na kameli ter lepih sončnih zahodov« se je nadgradilo z načrtnim iskanjem zanimivih motivov. Leta 2000 je začel fotografije samostojno tiskati . Kljub poznavanju osnov klasične črno bele fotografije, ga uvrščamo med navdušence digitalne tehnologije. Veseli ga tako faza snemanja kot tudi postopki računalniške obdelave fotografij. Do sedaj je pripravil tri samostojne razstave, sodeloval pa je tudi na več domačih in mednarodnih skupinskih razstavah. S sodelovanjem na domačih in mednarodnih fotografskih natečajih je prejel tri nagrade in štiri diplome.
SUZANA ČOTAR
Suzana Čotar, KMF FZS, AFIAP, rojena l. 1958 v Kojskem v Goriških Brdih se navdušuje nad fotografiranjem že od rane mladosti, ko je z očetovo Praktiko fotografirala družinske dogodke in nato v gimnazijskih letih »lovila« v objektiv sošolce na šolskih izletih. Kasneje sta bili njen najljubši motiv hčerki med igro doma in na počitnicah, nato pa je odkrila slast potovanj in obilico novih motivov. Prvi digitalni fotoaparat, kupljen v letu 2004, ji je omogočil razvoj večje kreativnosti. Začetne poizkuse so ji z veliko mero spodbude pa tudi ostre kritike pomagali nadgraditi fotografi z zdaj žal že opuščene spletne strani »Foto-friends«. Preizkusila se je na prvih foto natečajih in dobila prve nagrade. Nadaljevanje je zgodba, ki še živi, to je aktivno članstvu v Fotoklubu Nova Gorica in prejetih več kot 20 nagrad in priznanj na domačih in mednarodnih fotografskih natečajih. Kljub vsem možnostim digitalne tehnike ostaja zvesta osnovnim načelom fotografije, ki se odražajo v »ujetem trenutku časa v nekem prostoru«. Pri tem ima najraje barvne motive krajine, portrete izrazno zanimivih ljudi v njihovih življenjskih okoljih in motive urbanega okolja, ujete v svetlobo in gibanje vsakdana.
MIŠKA DUŠAN
Miška Dušan se je začel resneje ukvarjati s fotografijo leta 1974. Medijsko okolje je bilo v tistih časih črno belo. Taka sta bila tisk in televizija. Barvne posnetke smo gledali samo na filmskem platnu. Uporaba barvne fotografije v izrazne namene je predstavljala noviteto tudi za zahodni, tehnološko razvitejši svet. Vplivi novih fotografskih trendov, ki jih je zaznaval preko zahodne meje, so mu vzbudili negativni odnos do zapoznelega neo realizma, ki je prevladoval v jugoslovanski črno beli fotografski stvarnosti. Afiniteta do barv je bila razlog, da se je odločil preizkusiti v barvni fotografiji. Izkazal se je za nadarjenega fotografa. V letih 1976 do 1984 se je po evidencah Fotografske Zveze Jugoslavije uvrščal med najuspešnejše jugoslovanske fotografe. Bil je aktivni borec za enako vrednotenje barvne in črno bele fotografije. S svojo dejavnostjo je pomembno prispeval k uveljavitvi tako imenovane novogoriške šole barvne fotografije. Zagovarja tezo, da dobra barvna fotografija ni črno bela fotografija posneta v barvni tehniki. Za dober barvni posnetek je zaslužna predvsem barvna kompozicija. Barvitost posnetkov je bila izrazna značilnost fotografov novogoriške šole. Leta 1984 je prvi v Jugoslaviji izpolnil kriterije za naziv KM FZJ s predložitvijo kolekcije barvnih diapozitivov. S tem je dokazal, da je barvna fotografija lahko enakovredna črno beli fotografiji. FZS mu je leta 1993 podelila naziv Mojster fotografije.
Miška Dušan se je začel resneje ukvarjati s fotografijo leta 1974. Medijsko okolje je bilo v tistih časih črno belo. Taka sta bila tisk in televizija. Barvne posnetke smo gledali samo na filmskem platnu. Uporaba barvne fotografije v izrazne namene je predstavljala noviteto tudi za zahodni, tehnološko razvitejši svet. Vplivi novih fotografskih trendov, ki jih je zaznaval preko zahodne meje, so mu vzbudili negativni odnos do zapoznelega neo realizma, ki je prevladoval v jugoslovanski črno beli fotografski stvarnosti. Afiniteta do barv je bila razlog, da se je odločil preizkusiti v barvni fotografiji. Izkazal se je za nadarjenega fotografa. V letih 1976 do 1984 se je po evidencah Fotografske Zveze Jugoslavije uvrščal med najuspešnejše jugoslovanske fotografe. Bil je aktivni borec za enako vrednotenje barvne in črno bele fotografije. S svojo dejavnostjo je pomembno prispeval k uveljavitvi tako imenovane novogoriške šole barvne fotografije. Zagovarja tezo, da dobra barvna fotografija ni črno bela fotografija posneta v barvni tehniki. Za dober barvni posnetek je zaslužna predvsem barvna kompozicija. Barvitost posnetkov je bila izrazna značilnost fotografov novogoriške šole. Leta 1984 je prvi v Jugoslaviji izpolnil kriterije za naziv KM FZJ s predložitvijo kolekcije barvnih diapozitivov. S tem je dokazal, da je barvna fotografija lahko enakovredna črno beli fotografiji. FZS mu je leta 1993 podelila naziv Mojster fotografije.
MILOŠ PRINČIČ
Miloš Prinčič, rojen v Solkanu leta 1948. Z fotografijo se začne ukvarjati leta 1964, ko si kupi za dve vajeniške plače svoj prvi foto aparat PENTONA II nemškega proizvajalca. Aparat mu kar lep čas služi za beleženje dogodkov, kot so izleti v planine, kajak tekme na reki Soči, motorne dirke, poroke in kasneje, ko si ustvari družino, fotografiranje le te. V Foto klub Nova Gorica se včlani leta 1998. Takrat si kupi tudi prvi zrcalno refleksni foto aparat Nikon 90X in prične fotografirati na diapozitive. Do sedaj je imel tri samostojne razstave in več skupinskih. Na domačih natečajih je prejel tri nagrade in več pohval ter diplom. Leta 2009 si kupi Nikon D700 in od takrat se ukvarja tudi z digitalno temnico. Njegova fotografija je raznolika, od krajinske do makro od popotniške do reportažne, športne in arhitekturne. Znanje nabira z posnemanjem mojstrov fotografije v klubu in z prebiranjem fotografskih revij in druge foto literature. Je eden aktivnih članov kluba.
BOGDAN KRALJ
Bogdan Kralj se je fotografiji približal že davnega leta 1965 v Ljubljani, kot dijak tehnične stroke. Z vsem srcem se je s fotoaparatom v roki in tudi v temnici posvetil črno beli fotografiji. Po začetnem zagonu ga je življenje za nekaj desetletij oddaljilo od intenzivnega poigravanja s kreativno fotografijo. Leta 2002 se pridruži Foto klubu Nova Gorica, kjer hitro pokaže kvalitete kreativnega fotografa in leta 2006 pridobi naziv Kandidat za mojstra fotografije FZS in leta 2008 še mednarodni naziv AFIAP. Seveda v tem času pridno razstavlja doma in v tujini. Razstavljal je na 10 samostojnih razstavah. V okviru natečajev FZS in FIAP je imel razstavljenih več kot 300 fotografij in prejel številne nagrade in diplome. Najljubša mu je zlata medalja prejeta na Dunaju. Pri fotografiranju ga najbolj navdušuje narava v vseh spektrih in letnih časih, tako pomladno cvetje in zimska idila. Krajina odeta v živahne pozno jesenske barve, ki se prelivajo v zgodnjo zimo ali poplavljeno kraško polje, so poseben dražljaj za oko in v človeku vzbudi posebno vzdušje. Še posebej zanimiv mu je pogled skozi makro objektiv in beleženje detajlov, ki jih drugače slabo ali sploh ne vidimo. Šport z vso raznolikostjo in dinamiko ga navduši, da ga zabeleži v zamrznjeni ali sledilni tehniki.
RAFAEL PODOBNIK
Prim. mag. Rafael Podobnik, rojen 1942 na Straži pri Cerknem, je po poklicu doktor dentalne medicine, specialist zobni in čeljustni ortoped. Živi v Novi Gorici. Od leta 1970 je član in od leta 2018 častni član Foto kluba Nova Gorica. Rad omeni prvo prejeto nagrado planinski cepin, ki jo je leta 1961 prejel za posnetek Kraljica gora na natečaju mladinske planinske fotografije v Ljubljani. Sprejeta dela je imel na več kot 1000 skupinskih razstavah, pripravil je preko 220 lastnih razstav in prejel več kot 240 priznanj. Je avtor ali soavtor 11 knjig. Uvedel je imenovanje izrazna fotografija in večkrat opozoril na nezamenljivo vlogo klubske fotografije. Foto zveza Jugoslavije mu je leta 1989 podelila naziv Mojster fotografije FZJ, Mednarodna zveza za fotografsko umetnost pa leta 2017 odlikovanje Diamantna ekscelenca prve stopnje FIAP. Ob osamosvojitvi Slovenije je Foto kino zvezo preoblikoval v Fotografsko zvezo Slovenije, bil njen prvi predsednik v letih 1991-1996 in jo leta 1993 polnopravno včlanil v FIAP.
(predstavitvena fotografija: Foto Pavšič-Zavadlav)
SIMON KOVAČIČ
S fotografijo se je začnel ukvarjati že v osnovni šoli v Šempetru, kjer je deloval neumorni mentor Nino Špacapan. Leta 1977 se je vključi v Foto-kino klub Nova Gorica, kjer se je kot mladi up kali pod budnim očesom mojstra Milenka Pegana. Na začetku se je ukvarjal s črno-belo fotografijo, vedno bolj pa tudi z barvnim diapozitivom, saj je bil v tistem času goriški klub eden vodilnih klubov v Jugoslaviji na tem področju. V svojem zgodnjem obdobju je v črno-beli tehniki fotografiral ljudi, se posvečal life fotografiji, privlačila pa ga je tudi stara arhitektura. Na diapozitivih je poleg poulične fotografije slikal tudi detajle in razne abstraktne izseke in seveda naravo. V tem obdobju, je sodeloval na razstavah v takratni domovini Jugoslaviji, zadnjič pa je razstavljal leta 1991. Potem je sledil dvajsetletni premor, ko ni več razstavljal, svoje fotografsko znanje pa je s pridom uporablja pri svojem novem hobiju: raziskovanju območij, kjer je v 1. svetovni vojni potekala soška fronta. Ponovno je pričel sodelovati na fotografskih natečajih leta 2011, od leta 2012 pa tudi pod okriljem Foto kluba Nova Gorica.
Poskuša ujeti stik z umetniškimi fotografi, ki se sedaj ukvarjajo z digitalno fotografijo. A kljub neštetim možnostim, ki jih danes nudi digitalna temnica, ostaja pristaš minimalnega posega v fotografijo. Zanima ga predvsem naravoslovna fotografija, posveča se fotografiranju žuželk ter ptic, s svojim fotografskim očesom pa zaznava tudi lepote okrog sebe; tako nastane marsikatera pokrajinska fotografija.
Doslej je sodeloval na preko 300 domačih in mednarodnih fotografskih razstavah ter za svoje fotografije in diapozitive prejel več kot 150 nagrad. Svoja dela je javnosti pokazal na nekaj skupinskih, klubskih ter na petnajstih samostojnih razstavah.
Za fotografske dosežke mu je leta 2015 Fotografska zveza Slovenije (FZS) podelila razstavljalski naziv “Kandidat za mojstra fotografije FZS”, leta 2016 je od Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP) prejel naziv AFIAP (»artist FIAP«) ter leta 2018 naziv EFIAP (»excellence FIAP«), leta 2022 je prejel naziv “Mojster fotografije FZS”.
Poskuša ujeti stik z umetniškimi fotografi, ki se sedaj ukvarjajo z digitalno fotografijo. A kljub neštetim možnostim, ki jih danes nudi digitalna temnica, ostaja pristaš minimalnega posega v fotografijo. Zanima ga predvsem naravoslovna fotografija, posveča se fotografiranju žuželk ter ptic, s svojim fotografskim očesom pa zaznava tudi lepote okrog sebe; tako nastane marsikatera pokrajinska fotografija.
Doslej je sodeloval na preko 300 domačih in mednarodnih fotografskih razstavah ter za svoje fotografije in diapozitive prejel več kot 150 nagrad. Svoja dela je javnosti pokazal na nekaj skupinskih, klubskih ter na petnajstih samostojnih razstavah.
Za fotografske dosežke mu je leta 2015 Fotografska zveza Slovenije (FZS) podelila razstavljalski naziv “Kandidat za mojstra fotografije FZS”, leta 2016 je od Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP) prejel naziv AFIAP (»artist FIAP«) ter leta 2018 naziv EFIAP (»excellence FIAP«), leta 2022 je prejel naziv “Mojster fotografije FZS”.
MARJAN HUMAR
Rodil se je leta 1946 v Postojni,odraščal v Novi Gorici, po končanem študiju strojništva pa se je preselil v Vrtojbo, kjer živi. S fotografijo se je pričel ukvarjati že v mladosti, ko je z njo želel, tako kot večina ljudi, zgolj ohraniti spomin na lepa doživetja. Z vstopom v Foto klub Nova Gorica, leta 1980, pa je spoznal izrazno fotografijo. Ta ga je povsem prevzela in zasvojila, saj je v njej prepoznal eno od zvrsti likovnih umetnosti, ki omogočajo, če ima seveda ustvarjalecdovolj, že v njegovo zibelko položene umetniške moči in ustreznega tehničnega znanja, izpoved notranjega doživljanja sveta in življenja. Tako kot ostali člani kluba je tudi on kmalu spoznal izrazno moč barv in kompozicije ter ju,kot dvojico osnovnih elementov fotografske govorice, pričel izkoriščati pri ustvarjanju svojih del. Na osnovi razstavnih uspehov na domačih in mednarodnih razstavah mu je leta 1997 Fotografska zveza Slovenije podelila naziv “ Mojster fotografije FZS ”, mednarodna fotografska zveza FIAP pa mu jeleta 1998 podelila razstavljalski naziv AFIAP- Umetnik mednarodne fotografske zveze.S svojimi deli je sodeloval že na več kot devetdesetih domačih in mednarodnih fotografskih razstavah in zanje prejel preko štirideset priznanj. Predstavil pa jih je tudi na dvanajstih samostojnih in šestnajstih skupinskih razstavah.
JANKO LIPOVŠEK
Janko Lipovšek-KMFFZS je rojen v Fojani v Goriških Brdih leta 1956.Tam je tudi obiskoval osnovno šolo in se že v rani mladosti seznanil s fotografijo. Z Bažatom Marjanom sta kot osnovnošolca že tedaj stopila na fotografsko pot. Skupaj sta ustvarjala v temnici. Janko Lipovšek je s časom postal strasten fotograf. Vso svojo umetniško prirojeno nadarjenost je nakazoval skozi vse svoje življensko delo. To kažejo številne udeležbe na domačih in tujih razstavah. V zadnjem obdobju se posveča tudi slikarskemu ustvarjanju, kar ga še dodatno dopolnjuje in uresničuje. V Foto klubu Nova Gorica sodeluje od leta 1993. Štiri leta je opravljal tudi funkcijo predsednika kluba. Njegova življenjska pot je prikazana v čarobnem svetu fotografij in magičnem svetu barv na slikarskem platnu. Menim, da svojega potenciala še zdaleč ni izčrpal saj v sebi še vedno čuti vrtinec brezmejne ustvarjalnosti, kar dokazujejo njegova nedavna dela. Z duhom umetnosti poskuša združiti resnično z idealom.
MILENKO PEGAN †
(1925-2005) MF FZJ, EFIAP
Foto klub Nova Gorica je ob 50-letnici svojega uspešnega delovanja predstavil zbornik in v njem o našem ustanovitelju, pokojnem mojstru fotografije Milenku Peganu zapisali:
Rojen je bil 15. novembra 1925 v Sv. Filomeni pri Modriči v Bosni, kjer je služboval njegov oče. Prav zaradi očetove službe je v mladosti večkrat menjal kraj bivanja. Osnovno šolo je obiskoval v sosednji Gorici, gimnazijo v Gorici, Ljubljani in Novem mestu, maturiral pa je v Beogradu. Po končani gimnaziji je v letu 1946 obiskoval Geodetsko vojaško akademijo v Beogradu in se po končanem šolanju zaposlil v Geografskem inštitutu Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu. S fotografijo se je srečal že v času šolanja na vojaški akademiji v Beogradu, pa tudi kasneje, ko je deloval v razmejitveni komisiji za mejo z Italijo, mu je očetov fotoaparat še kako prav prišel. Svoje fotografsko znanje je izpopolnjeval v času službovanja v Splitu, med leti 1951 in 1956, kjer je bil dejaven član Fotokluba Split. Tam se je tudi začel udeleževati fotografslih natečajev in leta 1953 prejel tudi svojo prvo nagrado – diplomo na III. republiški razstavi fotografije v Splitu. Leta 1956 je bil službeno premeščen v Beograd, kjer je bil do leta 1959 član Fotoklubu Beograd. Takrat začne svoja fotografska dela pošiljati tudi na mednarodne razstave.
Foto klub Nova Gorica je ob 50-letnici svojega uspešnega delovanja predstavil zbornik in v njem o našem ustanovitelju, pokojnem mojstru fotografije Milenku Peganu zapisali:
Rojen je bil 15. novembra 1925 v Sv. Filomeni pri Modriči v Bosni, kjer je služboval njegov oče. Prav zaradi očetove službe je v mladosti večkrat menjal kraj bivanja. Osnovno šolo je obiskoval v sosednji Gorici, gimnazijo v Gorici, Ljubljani in Novem mestu, maturiral pa je v Beogradu. Po končani gimnaziji je v letu 1946 obiskoval Geodetsko vojaško akademijo v Beogradu in se po končanem šolanju zaposlil v Geografskem inštitutu Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu. S fotografijo se je srečal že v času šolanja na vojaški akademiji v Beogradu, pa tudi kasneje, ko je deloval v razmejitveni komisiji za mejo z Italijo, mu je očetov fotoaparat še kako prav prišel. Svoje fotografsko znanje je izpopolnjeval v času službovanja v Splitu, med leti 1951 in 1956, kjer je bil dejaven član Fotokluba Split. Tam se je tudi začel udeleževati fotografslih natečajev in leta 1953 prejel tudi svojo prvo nagrado – diplomo na III. republiški razstavi fotografije v Splitu. Leta 1956 je bil službeno premeščen v Beograd, kjer je bil do leta 1959 član Fotoklubu Beograd. Takrat začne svoja fotografska dela pošiljati tudi na mednarodne razstave.
V letih 1977-1978 nastane cikel Mediteran, ki je fotoesej o otrocih v ozkih ulicah istrskih mest. Po desetletnem eksperimentiranju s širokokotnim panoramskim fotoaparatom, se v obdobju 1984-1985 zapet vrne k morju. Vešče izrablja panoramski fotoaparat, da na izviren in umetniško močan način upodablja istrske ulice. Podobno kot pri psiholoških portretih sonce nadomešča difuzna svetloba. Začel je z otroki (Zbor 55) in nadaljeval z odraslimi ljudmi. Sčasoma so osebe nadomestila črna okna in portoni. Nazadnje je obrnil fotoaparat navzdol, tako da so se gledalci skupaj z umetnikom dvignili nad kamniti tlak. Nadzemeljsko in nadčasovno ga opazujejo iz ptičje perspektive. Število zornih kotov je neskončno.
Premalo znano in popolnoma neovrednoteno je Peganovo gigantsko delo v barvni fotografiji. Vedno znova nas prepriča, da je edini slovenski fotograf, ki se je pogovarjal z barvami. Njegovi barvni cikli so Moj kraj, Človek v ambientu, Železo, Odsevi, Benetke, Ruj, Barvni premiki. V zadnjem nastopajo izostrene figure ob zmaknjenih, opazuje pa nas tudi mladenka z dvema obrazoma. Barvno tkivo je enakopraven ali celo prevladujoč nosilec umetniške moči. Priljubljena poteza je ponovitev iste ali sorodne barve. Pegan je odkril svoje Benetke. Išče po stranskih ulicah. Z uporabo posebnega filma dobi časovno nevezane barve. Eden izmed viškov je portret BM 20. Barvi las in obleke sta navskrižno uglašeni z ozadjem. Protiutež figuri je tonsko in barvno poudarjeno omelo, ki z likovno naglasitvijo dobiva lastnost znaka.
MARKO MLADOVAN
Rodil se je 14. oktobra 1936 na Ajševici pri Gorici, kjer je opravil osnovno šolo. Leta 1956 je zaključil gimnazijo v Novi Gorici, univerzo v Ljubljani pa leta 1962. Po končanem študiju se je zaposlil v Novi Gorici. Prvo srečanje s fotografijo je imel v gimnazijskih letih. V času študija v Ljubljani se je vključil v foto krožek v Akademskem kolegiju, kjer je svoje posnetke razvijal v klubski temnici. Tu je prvič razvijal tudi barvno fotografijo. Po srečanju z Milenkom Peganom, tedanjim predsednikom Foto kino kluba Nova Gorica, se je leta 1970 včlanil v klub in še istega leta sodeloval na 2. Dia Primorski. Na več kot 180 razstavah v Sloveniji in v tujini je imel sprejetih nad 370 del in prejel več kot 40 nagrad in pohval. Za razstavljena dela je leta 1983 prejel naziv F1 FZS in leta 1993 naziv Mednarodne zveze za fotografsko umetnost AFIAP. V letu 1974 se je uvrstil med 10 najboljših razstavljalcev v Sloveniji. V foto klubu je skoraj 40 let opravljal različna administrativna dela in bil 9 let predsednik kluba. Leta 1982 je prejel srebrno plaketo Borisa Kidriča, konference Ljudske tehnike – zveze za tehnično kulturo Jugoslavije, leta 1989 priznanje Fotografske zveze Slovenije, leta 1994 Puharjevo nagrado in leta 2010 zahvalo Foto kluba Nova Gorica za dolgoletno delovanje in vodenje klubskih dejavnosti. Občni zbor Foto kluba Nova Gorica mu je 15. oktobra 2018 podelil naziv častni član.
